To sem spoznal, ko sem pisal prvo poglavje tega Codexa. Čutil sem, da besede prihajajo skozi mene, ne od mene. Kot da nekdo drug govori z mojimi rokami.
Nekoč sem se bal pisati. Mislil sem, da nisem dovolj dober. Da nimam kaj povedati. Potem sem spoznal: ustvarjalnost ni o tem, da si dober. Je o tem, da si pristen. Da dovoliš, kar pride. Da ne sodis. Samo dovoliš toku, da teče skozi tebe.
Vsako jutro ob 5h sedim za mizo. Prižgem svečo. Odprem zvezek. In pišem. Ne pišem z glavo. Pišem s srcem. Besede prihajajo same. Včasih nima smisla. Včasih je genialno. Ni važno. Važno je, da dovolim toku.
Vzemi zvezek. Nastavi tajmer na 10 minut. In piši. Ne ustavi se. Ne popravljaj. Ne premišljuj. Če ne veš kaj napisati, napiši "ne vem kaj napisati". Piši, dokler ne zazvoni tajmer. To je meditacija v gibanju.
Nisem umetnik. Ampak rišem. Vsak dan. Samo črtam. Barvam. Pustim, da roka riše, kar hoče. In vedno, ko pogledam, kaj sem narisal, vidim svojo podzavest. Svoje strahove. Svoje želje. Svoje sanje.
Zapri oči. Vzemi črnilo in papir. In riši. Brez da gledaš. 5 minut. Ko odpreš oči, boš videl svojo dušo na papirju.
Ko pojem, ne pojem jaz. Vesolje poje skozi mene. Vsak ton je molitvena. Vsak zvok je zdravilen. Moje hčere vedno rečejo: "Očka, poj nam!" In ko pojem, čutim, kako se soba polni z ljubeznijo.
Zapri oči. Vdihni. In na izdihu spusti ton. Ne besedo. Samo ton. Naj traja, kolikor lahko. Občuti vibracijo v telesu. To je tvoja duša, ki poje.
Ustvarjalnost ni samo v umetnosti. Je v kuhanju. V vrtnarjenju. V razgovoru. V objemu. Ko kuham za svojo družino, ustvarjam ljubezen. Ko govorim s svojimi hčerami, ustvarjam povezavo. Ko objamem ženo, ustvarjam varnost.
"Najboljše, kar sem kdaj ustvaril, niso knjige ali slike. Sta moji hčerki. In vsak dan ustvarjam ljubezen, ki jih obdaja. To je moje največje umetniško delo."
Zaključek: Ustvarjaj vsak dan. Ne zaradi rezultata. Zaradi procesa. Ker ko ustvarjaš, si najbolj živ. Ko ustvarjaš, si najbolj ti. Ko ustvarjaš, si kanal božanskosti.